Večna dilema v mrzlih dneh

09 Dec Večna dilema v mrzlih dneh

Decembrski mraz polzi skozi okna in vztrajno izpodriva dnevno svetlobo. Moje veke so vse težje in zavita v toplo odejo se prepuščam dremežu, medtem ko nekje globoko v meni kljuva misel, nadležna, ostro vsiljiva: »Nikar spet ne zaspi! Čez dobro uro imaš vadbo!« S svojim odtenkom obtoževanja mi vzbuja občutek krivde. »Pa saj sem si navila uro,« se opravičujem, takoj za tem pa že premišljujem, kaj če bi danes ostala kar doma. Nekaj me trese, prehlad se mi še kar vleče, pa glava kakor da me hoče boleti in zunaj je mraz in še ta megla … Z enim očesom pogledujem na uro. Še pol ure užitka!

»Pa ne da boš spet ves večer na kavču! Potem pa jamraš, da te vse boli. Lenoba!« se kakor rafali oglaša v meni. »Samo še pet minut,« moledujem v sebi. »Samo še pet minut pa vstanem …«
Budilka neusmiljeno zazvoni.

»Zdaj ali nikoli,« si odločno rečem in nato brez razmišljanja skočim izpod odeje, navlečem nase oblačila, obujem teniske ter zagrabim športno torbo. Ob tem se seveda trudim, da mi pogled ne zbeži na kavč – predobro se poznam, udobje me hitro premami.

Stopim iz hiše in mrzla sapa mi butne v obraz. Iz megle drobno prši. Kapuco bunde si poveznem čez glavo in strumno vkorakam v meglo. Pozornost usmerjam v hojo, kajti kavč je še vedno nevarno blizu. Dvajset minut hitre hoje po nenehno vzpenjajoči se cesti me dodobra segreje in prebudi.

Zadihana odprem vrata telovadnice. Zajame me toplina in nasmejani obrazi vadečih. Nekateri izmed njih so verjetno, prav tako kot jaz, pred tem bíli kakšne notranje boje ali si doma izborili urico le zase. Srečni tisti, ki so jim taka opravila prikrajšana!

Iz zvočnikov se razlega ritmična glasba in pod budnim očesom inštruktorice ter njenimi spodbujajočimi navodili razgibavamo in utrjujemo svoja telesa. Moje mi je ob tem neizmerno hvaležno. Ura mine – kot bi trenil.

V slačilnici sem obkrožena s sijočimi in zadovoljnimi obrazi ter živahnim klepetom. “Face” smo, da kljub vremenskim razmeram nekaj naredimo zase, ob tem pa se še zabavamo in lahko sklepamo nova poznanstva.

Sproščena in radostna stopim v že leden decembrski večer. Po poti premišljujem: »Čemu vsa ta dilema in borbe pred vadbo, ko pa mi je na njej in po njej tako dobro? Čemu sploh vprašanja – ostati doma ali kreniti na pot – ko pa je vadba tako izpolnjujoča?«

»Naslednjič pa res ne bom nič razmišljala,« si zatrjujem znova in znova.

Patricija Sosič Kobal